Year: 2024
Type: dissertation
Abstract: UVODV 21. stoletju se je poslovno okolje pričelo drastično spreminjati, podjetja so se morala pričeti prilagajati hitrim inovacijam ter izzivom na trgu, posledično pa so se spreminjala tudi delovna okolja (Powell in drugi, 2004).Mnoga od teh so se transformirala v delovna mesta, kjer zaposleni nimajo več nobenega fizičnega stika.Globalne združitve in prevzemi so v zadnjih letih postali stalen trend, kajti podjetja želijo biti prisotna na svojih najbolj optimalnih trgih, četudi imajo sedež na povsem drugi lokaciji.Podjetja so posledično vse pogosteje začela uvajati delo v virtualnih timih, konstantni tehnološki napredek pa je tovrstno transformacijo močno olajšal (Ferrazzi, 2014).Posledice tehnološkega razvoja so vidne predvsem v spremembi načina dela, delovnih procesov in implementaciji orodij za doseganje želenih ciljev (Powell in drugi, 2004).Informacijska tehnologija omogoča ustrezno infrastrukturo, ki je potrebna za vzpostavitev novih organizacijskih oblik, med katere uvrščamo tudi virtualne projektne time, ki podjetjem/naročnikom projekta zagotavljajo večjo prilagodljivost in odzivnost.Medtem ko je infrastruktura, ki podpira virtualno timsko delo, dandanes že postavljena ter ustrezno delujoča, pa se na drugi strani pojavlja vprašanje, kako učinkoviti so virtualni projektni timi in kako lahko vodje različnih projektov uspešno vodijo celoten tim v virtualnem okolju, ki prinaša številne izzive, ki jih je treba premagati za uspešno izveden projekt (Powell in drugi, 2004).Virtualni tim opredelimo kot skupino ljudi, ki se pri delovnem procesu ne nahaja na isti geografski lokaciji, posledično nima fizičnega stika in člani skupine komunicirajo s pomočjo računalniške opreme (Hartl in Thülen, 2021).Za virtualne time je značilno, da obsegajo manjše število ljudi in da je odgovornost porazdeljena med vse člane tima.Porast števila virtualnih timov v zadnjih 20 letih so povzročili številni dejavniki, med njimi tudi porast uporabe in razvoja elektronske pošte, medijev za klepet, baz za izmenjavo podatkov, videokonferenc in drugih elektronskih medijev.Njihovo številčnost je povečal tudi razvoj globalnih trgov oziroma specifičnih industrij, ki je ustvaril potrebo po tovrstnem načinu dela (Pierce in Hansen, 2008).Povečanje številčnosti virtualnih timov prinaša mnogo prednosti, hkrati pa tudi izzive, ki jih je treba ustrezno upravljati.Kot prednost lahko izpostavimo, da delodajalec lahko izbere kvalificiran oziroma optimalen kader tudi iz druge države, brez da bi na odločitev o zaposlitvi vplival dejavnik lokacije zaposlenega (Pierce in Hansen, 2008).Ključne prednosti virtualnega dela za zaposlene pa predstavljajo večja fleksibilnost dela ter odprava stroškov, vezanih na prevoz, in prihranek časa, ki bi ga porabili za prihod na fizično lokacijo (Ebrahimin drugi, 2011).Med glavne slabosti virtualnih timov pa sodijo predvsem manjše zaupanje, slabša komunikacija in nižja raven timskega dela (Hartl in Thülen, 2021).Virtualni timi se tako srečujejo z različnimi izzivi, ki so odvisni tudi od članov tima, narave dela ali panoge.Ena izmed ključnih značilnosti virtualnih timov je, da se posamezniki nahajajo na različnih lokacijah, posledično se ne videvajo v živo.Nardi in Whittaker (v Pierce in Hansen, 2008) navajata številne študije, ki ugotavljajo, da več kot ima posameznik fizičnega stika, bolj se počuti povezanega v tim, večjo ima predanost do skupnega dela, vse to pa vodi v boljšo koordinacijo timskih procesov.Kiesler in Cummings (v Pierce in Hansen, 2008, str.4) ugotavljata, da naj bi že zgolj prisotnost ljudi v istem prostoru, ki sicer ne komunicirajo neposredno, pozitivno vplivala na rezultate tima, pozornost in občutek pripadnosti članov timu.Pomanjkanje fizičnega stika naj bi v osnovi negativno vplivalo na predanost posameznikov delu ter od njih zahtevalo več napora in delovnih ur.Člani projektnih virtualnih timov so geografsko močno razpršeni, hkrati pa medsebojno odvisni, posledično se vodje soočajo s številnimi vodstvenimi izzivi, ki jih je treba premagati, da tim tudi v virtualnem okolju deluje homogeno in učinkovito (Hartl in Thülen, 2021, str.1).Obstaja mnogo načinov, s katerimi lahko vodja zmanjša konflikte znotraj tima, in sicer da že vnaprej določi način komunikacije oziroma norme odzivanja v primeru konflikta.Ravno tako naj bi bilo učinkovito, da vodja v primeru konflikta opravi individualni razgovor s člani, da se opredeli kontekst konflikta in poišče rešitev.Že pred nastankom konflikta pa lahko vodja izvede pogovore z najbolj introvertiranimi člani tima z namenom razumevanja njihovih želja in pripomb.Ključne naloge, ki jih mora vodja prevzeti, so nadzor nad delovnim procesom ter motivacija in spodbuda vseh članov, da bodo dosegali individualno dobre rezultate (Pierce in Hansen, 2008, str.4-5).Vloga, ki jo prevzema vodja v virtualnem timu, je mnogo bolj kompleksna kot tista, ki jo vodja prevzema v klasičnem timu, saj mora vodja v virtualnem okolju vlagati več truda v razporejanje časa ter vzpostavitev učinkovite komunikacije strategije in delovnega procesa (Pierce in Hansen, 2008, str.4).Običajno vodjo definira pogosta komunikacija z vsemi člani tima ter zmožnost integracije njihovih idej in mišljenj.Izpostaviti je treba tudi to, da vodenje virtualnih timov zahteva enako, v določenih primerih pa še boljše poznavanje projektnega in vodstvenega managementa, kajti vodje se morajo poleg osnovnih izzivov, ki jih imajo pri vodenju klasičnega projektnega tima, soočati še z izzivi, kot je premagovanje kulturnih, jezikovnih, časovnih preprek, hkrati pa morajo skrbeti tudi za pripadnost in predanost članov tima projektu (Pierce in Hansen, 2008).Glede na to, da se projekti v današnjem času izvajajo tudi globalno in ne več samo lokalno, je praktično neizogibno, da bodo podjetja v prihodnosti čedalje več časa ter pozornosti preusmerjala v ustvarjanje virtualnih timov, ki bodo potrebni za uspešno izvedbo projektov.Strokovnjaki so v preteklosti že razvili teorije in modele, ki pomagajo vodjam timov pri motivaciji in nagrajevanju svojih članov tima, vendar se pojavi vprašanje, ali lahko iste modele/teorije apliciramo tudi na virtualne projektne time.Nicholson in drugi (2002) namreč pravijo, da vodenje virtualnega tima zahteva povsem drugačen pristop vodenja za doseganje uspešnih rezultatov kot vodenje klasičnih timov.Malhotra in drugi (2007, str.60-70) so na podlagi zbranih intervjujev, različnih opažanj in anket prišli do ugotovitve, da vodje virtualnih timov lahko uporabljajo šest vodstvenih praks, ki naredijo virtualne time učinkovite in uspešne.Zelo pomembno je, da se vodje zavedajo in hkrati spremljajo, kako: 1) vzpostavljajo ter ohranjajo zaupanje v timu prek različnih komunikacijskih tehnologij; 2) zagotavljajo, da se raznolikost med člani razume in ceni; 3)
Author: Cajner, Nejc
Institution: University of Ljubljana
Language: Slovenian
Subfield: Social Psychology
Field: Psychology
Domain: Social Sciences
Open Access status: green
OpenAlex ID: W7026611963
