Year: 2025
Type: book-chapter
Abstract: ciji, ki zadeva produkcijo in sprejemanje smisla, ima tudi digitalna izjemen vpliv na področju religije.« 1 Takšna predpostavka ponuja možnost za razmislek o tem, kako se religija vpisuje v družbene dinamike in kako se prilagaja tehnološkim inovacijam.Zatorej je nujno razumeti dejavnosti, ki se odvijajo na spletu, saj te lahko odstrejo vrsto odnosov s svetim in z numinoznim.Omenjeni presek, splošno znan kot digitalna religija, »ne označuje zgolj, kako je vera predstavljena in artikulirana na spletu, temveč nakazuje, kako digitalni mediji in okolja oblikujejo in so oblikovani z izkazovanjem verske pripadnosti.« 2 Ta razsežnost digitalne religije ni razkrila samo nesporne spojitve med tistim, kar je offline s tistim, kar je online 3 -kar Luciano Floridi opiše kot onlife, 4 s čimer se nanaša na izkušnje v naši hiperpovezani resničnosti, ki se ne morejo ali se ne bi smele opredeljevati kot online ali offline -, temveč tudi potencial, ki ga lahko doseže religija, posredovana prek virtualnih platform.Poleg tega, da utrjuje prepričanja uporabnika s tem, ko mu omogoča interakcijo s skupnostmi, ki potrjujejo njegovo vero, ali nudi druga sredstva za izražanje le te, lahko digitalno omrežje radikalno spremeni načine, na katere »se živi« vera, do točke, da se z izvajanjem obredov ali drugih povezanih dejavnosti pretvori v sveti prostor.Eden od medijev, s katerim se je ukvarjalo več študij digitalne religije, so videoigre.5 Če pustimo ob strani, da gre za največjo kulturno industrijo na svetu, so potenciali generiranja interaktivnih izkušenj, ki uporabnike »potopijo«, videoigre močno povezale z religioznim.To lahko vidimo tako v upodobitvah svetih krajev, pripovedih ali besedilnih vidikih določene vere, kot skozi samo versko prakso.Povzamemo lahko, da so videoigre odličen medij za razvoj ključnih vidikov, kot so identiteta, občutek skupnosti, avtoriteta in obredne prakse.Videoigre postajajo vse bolj relevantne na področjih, kot sta teologija in proučevanje religij, za razumevanje prepleta sodobne družbe 1 Leone, Spiritualità Digitale, 13. 2 Campbell, Digital Religion, 2012, i. 3 Boellstorff et al., Ethnography and Virtual Worlds; Siuda, »Mapping Digital Religion.«V sodobnosti koncepti virtualnega in realnega tvorijo isto tehnološko, družbeno in semiotično okolje ali ekosistem.Marshall McLuhan je že predvidel, kako ta »električna doba«, v kateri prevladujejo nova komunikacijska sredstva, takojšnjost in globalizacija, omogoča razvoj nečesa, kar je poimenoval »globalna vas«, kjer bi bil preporod plemenske mentalitete posledica soodvisnosti elektronike in vedno večje tehnološke mediacije (McLuhan, Understanding Media).4 Floridi, »Introduction,« 1. 5 Wagner, Godwired; Bainbridge, eGods; Campbell, Heidi et al., »What playing with religion offers digital games studies«; de Wildt, The Pop Theology of Videogames.mije covid-19, kjer so se pokazale zmožnosti spleta na področju religije, ne zgolj s tem, da je omogočil uporabo številnih platform za srečevanje, ampak tudi prenesel na »svoje ozemlje« vsakovrstne dinamike, od pogrebnih slovesnosti in skupinskih molitev do duhovne podpore med člani določene kongregacije.S tem niso nastale samo nove vrste diskurza, ampak se je na nek način »prisililo« mnoge tradicije, da prilagodijo svoje strukture kontekstu omrežja in virtualnim prostorom.Lahko bi pritrdili, da je ta agresivni prenos k digitalnemu pokazal raznolikost in prilagodljivost spleta.Za številne ljudi se je pokazal celo kot svet, ki jim je bližje in je bolj primeren za bivanje, kot je fizični prostor.Povedano predvsem pritrjuje dejstvu, da a) virtualni prostori s tem, ko so del osnovnega družbenega okolja, vplivajo na versko eksistenco 9 in b) da vse obsežnejša digitalizacija intimnega in kolektivnega prispeva k posledični prilagoditvi religioznega online kontekstu, 10 kar povzroča tehno-religiozne iluzije, ki izzivajo konvencionalne koncepte, kaj je religija danes.Zato moramo, da bi lahko pojasnili prepletanje med verskim in tehnologijo, zavzeti nove perspektive, ki bodo skladne z zgodovinskim kontekstom, v katerem se nahajamo.Umetna dihotomija med »tehnologijo« in »religijo« ne velja več, niti ne zadošča govoriti o »dialogu« med religijo in računalniškimi mediji.Razviti moramo druge epistemične strategije, ki nam bodo omogočale razumeti, kako delujejo ti fenomeni, tako na omrežjih kot zunaj njih, in zato moramo vključiti druge discipline in perspektive, ki jih v preteklosti ne bi aplicirali v tem raziskovalnem okolju.V prihodnosti bomo videli, kako semiotika in proučevanje medijev -v prostorih potopitvenih okolij, kot so videoigre -lahko ponudijo druge možnosti analize.Niti religija niti sveto torej nista izginila zaradi digitalnih tehnologij.Kar se dogaja, je v vsakem primeru sprememba verske panorame, ki se je približala alternativnim oblikam tega, kar pomeni biti veren, 11 ki pa se utegnejo izkazati kot manj institucionalizirane in bolj usmerjene v osebne dinamike.12 Aktualna tehnološka kultura proizvaja vrsto raznolikih duhovnih narativov in praks, ki izvirajo neposredno iz samega tehnološkega okolja in ki so intrinzično drugačne od tistih, ki bi obstajale brez zaledja digitalnih medijev.13 Lah-9 Campbell in Vitullo, »Assessing changes in the study of religious communities,« 82. 10 Helland, »Digital Religion.«11 Rakow, »Religion 2.0,« 89. 12 de Wildt in Aupers, »Playing the Other,« 867-884.13 Evolvi, »Religion and the Internet,« 12.Sliki 3 in 4: Zgoraj: Moj avatar iz VRChata.Spodaj: Sveti prostor nekega neopogana na VRChat.Izrazi religijskega v dobi digitalne kulture in antropocena 22 Meyerjeva teorija mediacije nam lahko pomaga oceniti, kako so mediji na splošno uporabni za to, da se lahko verniki približajo religiozni izkušnji, zlasti ko upoštevamo, da so mediji -ne glede na to, katere vrste so -osnovni del same religije, 25 ne pa orodja, ki na religijo vplivajo.26 Istočasno, kot pritrjujeta Hoover in Echchaibi v svoji teoriji »tretjega prostora digitalne religije« (the third space of digital religion), 27 številne platforme ljudem pomagajo artikulirati, kaj jim vera pomeni, hkrati pa v procesu oblikujejo in transformirajo verske kulture.Na ta način je digitalno, namesto da bi bilo le informacijski medij, pokazalo svoj potencial za bolj interaktivno in participativno vlogo.28 Ta pogled izpostavlja, da so digitalni mediji prešli iz zgolj raziskovanja, kako so se religije preselile na splet, na globljo raven analize načinov, kako religija nastane skozi digitalne medije in v njih živi.Po Evolvijevih besedah so ti »tretji prostori« generatorji »hibridnih identitet in estetskih imaginarijev, ki izhajajo iz srečanj med različnimi narativi tako online kot offline.Čeprav se internet vsem vernikom ne zdi legitimen prostor, ga tisti, ki se povezujejo s tretjimi prostori, po navadi štejejo kot primeren kraj za versko prakso.«29 Glede na prej povedano, bi lahko, odnos med videoigrami, 3D platformami in religijo predstavljal poetično povezavo med tradicijami in razvojem potopitvenih računalniških tehnologij.S poetičnimi izkušnjami se navezujem na koncept poetičnega jezika, ki ga je razvila Julia Kristeva.Opisuje ga kot tisto kategorijo, ki nima za cilj sporočati ali predstavljati, »kar je realno« in ki, nasprotno, kljubuje slovničnim zakonitostim in zakonitostim tradicije, ki jo zaobjemajo v eni sami definiciji ali v normativnih odnosih.Poetični jezik se torej nanaša na vse, kar še ni norma.30 V tem smislu je pomembno, kako si subjekt na novo prilasti jezik in kakšen je njegov materialni pomen.Poetično je, kot je opisal Octavio Paz, tisto, kar je onkraj dogme, gramatike, zaprtih sistemov in ortodoksnih funkcij.Vsakič, ko bralec resnično živi pesem, doseže stanje, ki mu lahko rečemo poetično.Izkušnja se lahko postavi v takšno ali drugačno obliko, vendar 25 Radde-Antweiler, »Embodiment,« 108.26 Lundby in Evolvi, »Theoretical Frameworks for Approaching Religion and New Media.«27 Hoover in Echchaibi, »Introduction: Media Theory and the Third Spaces of Digital Religion.«28 Helland, »Online Religion/Religion Online.«29 Evolvi, »Religion and the Internet,« 17. 30 Kristeva, Semiótica 1, 67. vedno pomeni iti naprej, iz sebe, podreti zidove časa, da bi bil nekdo drug.[…] Pesem je mediacija […].31Poetični jezik je globoko navzoč v fenomenih, ki jih analiziramo, saj reinterpretacija teh platform igralcem dopušča, da si kreativno prilastijo te prostore za svoje duhovne interese.Verske prakse presegajo označene in referenčne pomene digitalnih platform, ki jih upodabljajo kot preprosta informacijska orodja, poudarjajo pa bližino in spontanost, ki jih uporabnik generira s temi mediji.Omenjene igralno-religiozne izkušnje zavračajo instrumentalizacijo praks in prostorov.Z oddaljitvijo od vsakršne formalnosti daje njihova odprtost igralcu prostor za lastno interpretacijo.Videoigre naj bi torej predstavljale poetičnost digitalnega, aktualizirajo in projektirajo strasti svojih udeležencev v narativu, ki se širi in se živi na različne načine.Zato je verjetno, da se v digitalni igri razvijejo duhovna dejanja, ki namesto da bi stremela k ohranitvi verovanja, ponujajo nove načine izkušnje in razumevanja verskega.Z drugimi besedami, te prakse lahko tudi predstavljajo inovativno in hibridno modaliteto, ki daje uporabniku možnost, da naseli igralski prostor, hkrati ko razvija tako kompleksna dejanja, kot so obredi.Proučili bomo torej temeljne elemente, ki povezujejo ritualni performans z dinamikami videoiger.Cilj je preveriti, ali se, onkraj estetske in narativne podobnosti, te prakse lahko obravnavajo kot verske ali kot izraz duhovnosti. Digitalni ritual: Onkraj zabaveKot smo že izpostavili, digitalne igre, ne le da posedujejo več elementov, ki so značilni za religiozno -med drugim simbole, narative, ideologije -, temveč dajejo igralcem, ob posredovanju virtualnega okolja, možnost razvoja globokih in kompleksnih izkušenj.Takšna posredovanja poudarjajo povezavo med izkušnjo in senzoričnim medtem ko prevzemajo digitalno iz fenomenološke perspektive.32 Naj
Author: Trebežnik, Luka
Language: Serbian
Subfield: Religious studies
Field: Arts and Humanities
Domain: Social Sciences
Open Access status: green
OpenAlex ID: W7040925937
